Zgodovina skozi čas
Lov je skozi vso zgodovino človekova dejavnost, ki je bila najprej povezana in pogojena v prazgodovini s človekovim preživetjem. Da je to bila in je del kulture naroda, pričajo najstarejši zapisi ali znamenja, ki jih je zapustil že jamski človek.
Iz prvotnega namena lovstva je bil lov v začetku prejšnjega stoletja povsem zakupni način lova, ki je priznaval lastniku zemljišča tudi izključno pravico do lova. Glede na to, da so bili nekateri kompleksi premajhni so se ta območja združila v občinska lovišča. Lovišča so se dajala v zakup najboljšemu ponudniku na dražbah (italijani). Večji lastniki zemljišč so prav tako obdržali pravico do lova na svojem zemljišču, vse to je bilo na škodo divjadi. Končno je zakupni sistem lova izginil iz našega lovstva leta 1954.
Po kapitulaciji Italije in z oblikovanjem ljudske oblasti nekdanji krivolovci (kontrabandieri) so se po vojni zavedali pomembnosti organiziranosti lovstva v takih oblikah, da bi zagotovilo bolj pravičen in organiziran lov. Primorsko lovstvo se je razvijalo pod drugačnimi okoliščinami v primerjavi z ostalimi deli Slovenije.
Prišla je dolgo pričakovana svoboda. Pred ljudmi je stala grozljiva stvarnost vojnega opustošenja.
Po Pariški mirovni pogodbi z Italijo 16. septembra 1947 je nastalo Svobodno tržaško ozemlje s »cono A« pod zavezniško vojaško upravo in »cono B« pod upravo Jugoslovanske armade. V coni B sta bila dva okraja z dvema okrajnima lovskima organizacijama, v Kopru in Bujah.
Meja z Jugoslavijo je potekala na Rižani, s čimer je bilo skrčeno območje prejšnje okrajne lovske organizacije. Pri tem je naša LD izgubila 1/3 lovišča, in sicer: Osovje, Rožarsko brdo, Osapsko dolino in Socerbsko planoto .
Lovišča Rižane, Slovenskega Gračišča in Gradina so tako pripadala lovski organizaciji okraja Sežana.
Delovanje lovske družine Rižana sega neformalno še pred konec druge svetovne vojne. Pravno formalno pa po podpisu Pariškega mirovnega sporazuma o teritorialni pripadnosti ozemlja Primorske k matični Sloveniji, to je bilo dne 14. 1. 1947 v Črnem Kalu na ustanovnem občnem zboru.
Občni zbor je bil sklican na pobudo Franca Počkaja, predsednika LD Videž Kozina in Ivana Benčiča iz Klanca, ki sta bila zadolžena s strani lovskega okraja Sežana, da pomagata pri ustanavljanju lovske družine.
Na predlog Ivana Ogrina iz Bezovice je lovska družina dobila ime po reki Rižana. Od 8 prisotnih ustanovnih članov so izvolili upravni in nadzorni odbor.
Upravni odbor so sestavljali:
Kavrečič Atilij – predsednik
Jenko Jože – tajnik, gospodar in kinolog
Ogrin Ivan – član
Rondič Valerij – član
Nadzorni odbor so sestavljali:
Ojo Ernest
Cah Andrej
Pavlič Ivan
Barut Valerij
Takoj po ustanovitvi sta pristopila še Miklavčič Lazar in Aver Ferdinand.
Skrb za lovišče se je kazala tudi v tem, da so ustanovili lovske rezervate, omejili lovne dneve, načrtno povečali odstrel lisic, roparic in ujed ter uvedli lovske čuvaje. Ti so se morali ukvarjati predvsem z odkrivanjem krivolovcev vse do okoli 1970 leta. Veliko uspeha so beležili pri zatiranju krivolova z orožjem, med tem ko se je nadaljeval krivolov z zankami. Velike zasluge je predpisati našemu lovcu in čuvaju Justinu Cahu.
Politično-teritorialna razdelitev Primorske je privedla do združitve okrajev Koper, Sežana in Postojna v enoten okraj Koper. Tako je Okrajna Lovska Zveza pokrivala območje 35 LD iz vseh treh navedenih okrajev s sedežem v Kopru.
Tedaj se je revir z loviščem Kubed, ki je bil v sestavu LD Gračišče, leta 1954 priključil LD Rižana.
Prva leta po osvoboditvi je v naši LD prevladovala le nizka divjad; zajec, jerebica in kotorna. Fazan se je zadrževal samo na območju Ivačevca, kjer so ga naselili še italijanski zakupniki v času okupacije Italije.
Kmetijske razmere v priobalnem pasu so se pospešeno spreminjale. Pričela se je spreminjati tudi struktura prebivalstva na podeželju. Mladi so se začeli odseljevati v mesta in doma so ostali starejši ljudje. Posledica tega je bila, da so se začele krčiti obdelovalne površine. Vse, kar ni bilo obdelano se je pričelo obraščati z drevjem, trnjem in drugo podrastjo.
Polagoma se je začela spreminjati struktura divjadi. Velike goličave, na katerih se je pasla živina, so se obrasle s travo in drevjem, predvsem z borom in hrastom in s tem je kotorna izgubila svoj življenski prostor kakor tudi jerebica in delno tudi zajec. Ti pogoji pa so bili ugodni za fazana, kjer se je naglo povišala njihova številčnost.
Še večji upad staleža nizke divjadi razen fazana, beležimo po letu 1960 oz. z intenzivnim razvojem kmetijstva z uporabo pesticidov, mehanizacije, urbanizacije ter z vsesplošnim razvojem gospodarstva.
Fazan ki se je močno razširil v letih 1955 in 1975, nato pa je začel upadati in sedaj je stalež fazana nizek. Medtem ko je nizka divjad upadla, se je po letu 1955 močno razširila visoka divjad, predvsem srnjad in kasneje tudi divji prašič, sedaj tudi jelen in medved.
Leta 1970 smo beležili izreden pojav kosov in škorcev, ki so uničevali in pustošili po vinogradih. V zvezi s tem je 7. 9. 1970 Republiški sekretariat za gospodarstvo iz Ljubljane izdal odločbo, s katero je dovolil spodnjim družinam takratne Lovske zveze Koper upleniti tri tisoč kosov in pet tisoč škorcev od začetka trgatve do 31. 10. 1970.
Leta 1961 so se pojavili prvi bolezenski znaki bruceloze pri zajcih. Prav tako smo leta 1971 beležili pojav zajčje kuge, kar nam je potrdil Inštitut za zoohigieno in patologijo divjih živali iz Ljubljane.
Velik preobrat med malo in veliko divjadjo beležimo okrog leta 1975. Potrjen plan odstrela v tem letu je bil skupaj:
70 glav srnjadi:
32 srn
25 srnjakov
13 mladičev
210 zajcev
300 fazanov
10 jerebic
Zaradi kvalitetnejšega gospodarjenja z divjadjo in dela organov je vodstvo LD v letu 1979 pridobila primerno sobo v občinski stavbi v Črnem Kalu, kamor smo naselili sedež lovske družine za sestanke.
Številčnost male divjadi je neprestano upadala. Potrebe po ohranitvi divjadi in po lovskem turizmu so naši družini leta 1980 narekovale izgradnjo prilagoditvene obore v rižanski dolini pri Bobrih.
1.maja 1980 je predsednik KS Črni Kal ŠIK Ivan svečano predal praporščaku CAH Justinu lovski prapor, kateremu boter je bila krajevna skupnost Črni kal.
Prapor častno, ponosno in skrbno čuva še danes Cah Justin.
Zameti dobrega in pristnega sodelovanja z LD Podbrdo segajo že v leto 1976. Z izmenjavo obiskov, lovskih srečanj in skupnih lovov je v obeh družinah dozorela odločitev, da se družini pobratita.
Dne 30. avgusta 1986 smo svečano podpisali Listino o pobratenju v Podbrdu.
Ker lovska družina ni imela lastnih prostorov, smo se leta 1986 lotili gradnje lovske koče, katero smo svečano predali svojemu namenu maja 1990 leta.
Leta 2002 pa smo dogradili prizidek z sodobno opremljeno letno kuhinjo. Junij 1991 je za Slovence-Primorce ter nas lovce zgodovinski in prelomen dan.
Lovci smo bili tista organizirana oborožena oblika združenja, ki je nudila vse stransko in izredno pomoč tedanji milici in teritorialni obrambi. Lovci smo bili sodobno oboroženi in pripravljeni na aktivno sodelovanje pri obrambi komaj rojene države Slovenije.
V naši lovski koči so se v času osamosvajanja odvijale pomembne obrambne aktivnosti, ki so prispevale k realizaciji pomembnih policijskih in vojaških operativnih ciljev in akcij. Ena med temi, ki je trajala dalj časa je bila akcija »OKO«. To je bila akcija opazovalnic z nalogo odkrivanja in javljanja možnega prihoda JLA iz smeri Hrvaške. Za tedanjo uspešno aktivnost in dolgoletno nudeno pomoč ONZ pri zagotavljanju splošne varnosti in širjenju varnostne kulture je bila LD Rižana odlikovana z bronastim znakom za varnost Ministrstva za notranje zadeve.
Zato ni naključje, da je predsednik policijskega veteranskega društva Sever za Primorsko in Notranjsko dne 8. 9. 2001 ob 10. obletni osamosvojitve zbral našo lovsko kočo za svečano podelitev – znaka Osamosvojitve članom Združenja Sever in 19. lovcem LD Rižana.
Odlično sodelovanje gojimo tudi z Gasilskimi društvi, predvsem iz Dola in PGD Črni kal Osp, od katerih smo prejeli priznanje.
Z akcijo ko je naše delo in naše lovsko poslanstvo doživelo v Primorskih novicah vsestransko, celovito in objektivno predstavitev naših prizadevanj, našega vsestranskega fizičnega in strokovnega dela, v skladu s sodobnimi načeli za ohranitev narave in naravnega okolja ter divjadi smo bili razglašeni za najbolj priljubljeno lovsko družino med 64. LD Primorske.
Za doseženo prvo mesto smo prejeli avtomatsko krmilnico Herkules ki sedaj koristi divjadi na območju Zazida.
Še enkrat hvala Primorskim novicam in vsem, ki vidite v našem delu in prizadevanjih veliko skrb za naravo in ohranjanje njenega ravnotežja in sobivanja človeka z živalskim svetom.
